NASTAVITVE, TRIKI IN OBDELAVA ZAPISOV

[Mugil]

Začetne težave so nujno zlo vsakega, ki se prvič poda v digiskopijo. Šele z vztrajnim delom in nabranimi izkušnjami bodo prišli tudi dobri rezultati. Digiskopija je vse prej kot klasična naravoslovno fotografska tehnika, saj včasih bolj spominja na studijsko fotografijo, ko pred uspešnim fotografiranjem nastavljamo vse možne parametre, ki nam jih digitalni fotoaparat nudi in zahteve, ki jih narekuje digiskopiranje. Na začetku je bolje, da se posvetimo nepremičnim objektom, saj je npr. fotografiranje premikajoče ptice zahteven zalogaj tudi za izkušenega »digiskoperja«. Tudi pri izkušenih fotografih, je odstotek kvalitetnih zapisov komajda večji od 10. Pri vsakem izbranem objektu posnamemo vsaj 100 in več zapisov, ki jih bomo kasneje z osebnim računalnikom doma pregledali in uredili. Čeprav se sliši nemogoče, pa je z digiskopom možno uspešno fotografirati tudi ptice v letu. Tu pa moramo imeti tudi kanček sreče.
Z razmahom digiskopije v svetu in s pridobljenimi izkušnjami številnih naravoslovnih fotografov, sta bila za dobro digiskopijo izbrana Nikonova digitalna fotoaparata Coolpix 990 in njegov naslednik Coolpix 4500, kar pa ne pomeni, da z drugimi fotoaparati ni mogoče digiskopirati. Ker tudi v Sloveniji pri digiskopiji uporabljamo večinoma Nikon Coolpix 4500 (trenutno se s tem resno ukvarjamo le trije), bodo predstavljene nastavitve na digitalnem fotoaparatu iz njegove zbirke možnosti.

Nastavitve na digitalnem fotoaparatu:

Če je le možno nastavimo na digitalnem fotoaparatu na največjo optično povečavo (pri CP 4500 le na 3x, saj so s 4x povečavo zapisi premehki – manj ostri) ter na okularju teleskopa na najmanjšo. Povečavi lahko spreminjamo, vendar le do točke preden se pojavi obročasta obroba na fotografiji.
Vešči digiskopiranja uporabljajo ročne nastavitve (manual), vsekakor pa lahko za začetek uporabite samodejne nastavitve (avtomatika zaklopnega časa, zaslonke). Najboljše rezultate pri zapisih daje posebna makro nastavitev (rožica), lahko pa poizkusite tudi z drugimi možnostmi.
Kvaliteta zapisa
Tako kot je pri klasični naravoslovni fotografiji za kakovost slike in za možnost povečav pomembna zrnatost filma, je pri digitalni fotografiji pomembno število slikovnih elementov »pikslov«, iz katerih je slika sestavljena. Čim več je število pikslov, tem večja je ločljivost slike. Kvaliteten zapis zaseda več spominskega prostora na čipu (kartici). Velikost, ki jo v spominu zaseda slika ni odvisna le od števila pikslov, temveč tudi od tega, v kakšnem formatu je slika v spominskem čipu zapisana. Nikon Coolpix 4500 ima ločljivost 4.0 M (mega pikslov) in omogoča zapisovanje v stisnjenem jpg formatu (okoli 1100 KB) in formatu TIFF, ki v najvišji kakovosti zasede okoli 15 MB. Pri digiskopiji uporabljamo format jpg z nastavitvijo ločljivosti na »Fine«. Formata TIFF zaradi časa shranjevanja na kartico načeloma ne uporabljamo, saj kvaliteta zapisa ni bistveno boljša.
Velikost zapisa naj bo 2272 x 1704 ali vsaj 1600 x 1200. Tisti, ki želite obdržati ti. »Leica format«, imate možnost izbire razmerja 3:2 (2272x1520).

Osvetlitev in ostrenje

Zaslonka, čas osvetlitve in ISO so močno povezane neodvisne spremenljivke, ki fotografu omogočajo zajemanje slike v zelo različnih svetlobnih pogojih. Lestvica ISO določa občutljivost slikovnega tipala in deluje enako kot pri klasičnih fotoaparatih. Občutljivost sistema nastavite na 100 ISO. Če so svetlobni pogoji slabši lahko občutljivost povečate največ do 200 ISO. Kvaliteta zapisa bo zadovoljiva. Ko nastavite občutljivost, je treba izbrati pravo kombinacijo odprtja zaslonke in hitrosti osvetlitve, ki je izražena v lestvici zaklopnih časov. V digitalne fotoaparate so vgrajeni večinoma trije merilni sistemi (merjenje okoli sredine, matrično merjenje in točkovno merjenje). Merjenje okoli sredine deluje tako, da nastavi osvetlitev glede na predmete, ki so postavljeni v središče iskala. Primerno je za središčno postavljene kompozicije. Veliko boljše je matrično oziroma segmentno merjenje in je zasnovano za zahtevnejše fotografe. Deluje tako, da izmeri svetlost v štirih posameznih delih fotografije, pa še eno v sredini. Nato sistem izračuna povprečje teh meritev v eno samo vrednost. S tem fotografijo svetlobno uravnotežimo. Bolj zapleteno točkovno merjenje izmeri manjše področje v sredini, ki pa ga je pri CP 4500 mogoče ročno prestavljatii tudi v levo in desno ali navzgor oz. navzdol z nastavitvijo »Spot AF area«. Ta nastavitev se pri digiskopiji največkrat uporablja.
Za izravnavanje beline (White Balance) nastavimo na samodejni način (Auto). Merilnik svetilnosti v fotoaparatu ne more sam vedeti, kateri del fotografije je najpomembnejši, ker se odziva le na spremembe svetlobe, zato ga je potrebno »prisiliti« v drugačno delovanje. Večina dobrih digitalnih fotoaparatov omogoča zaklepanje nastavitev osvetlitve in ostrine blizu sprožilca ali pa lahko nastavitve zamrznete tako, da do polovice pritisnete sprožilec. Zaklepanje nastavitev omogoča merjenje pomembnih delov motiva, shranjevanje nastavitev in potem premik kompozicije in zajem fotografije. Pri digiskopiji je zaklepanje nastavitev več kot dobrodošlo, saj nam poleg premika kompozicije omogoča še dodatno ostrenje z vijakom teleskopa. Najtežje opravilo pri pravilni nastavitvi svetilnosti se pojavlja pri zajemanju popolnoma belih ali popolnoma črnih objektov (npr. ptic). Tu brez preizkušanja ne bo dobrih rezultatov. Če so svetlobni pogoji dobri, si lahko pri digiskopiranju vedno privoščimo merjenje na najbolj svetlem delu objekta. Če je fotografija pretemna, jo lahko kasneje popravimo z ustreznim programom za obdelavo slik (Adobe Photoshop, Elements). Če na terenu ugotovimo, da je nastavitev dobra, jo pri CP 4500 lahko zaklenemo z ukazom AE-L Lock in z istimi nastavitvami fotografiramo naprej. Če se ne moremo odločiti o pravilni nastavitvi svetilnosti, lahko pri CP 4500 uporabimo način »uokvirjanja« (bracketing), ko aparat naredi namesto enega posnetka tri (ali pet) posnetke, od katerih je eden osvetljen v samodejnem načinu, drugi je za določeno vrednost podosvetljen, tretji pa je za isto vrednost svetlejši. Za bolj zahtevne fotografe je na razpolago možnost povsem ročnih nastavitev.
Nikon Coolpix 4500 nam omogoča samodejno ali ročno fokusiranje z različnimi opcijami. Pri digiskopiji uporabljamo fokusiranje v AF Area načinu (AF Area Mode).
Seveda nam digitalni fotaparat Nikon Coolpix 4500 omogoča še nekatere druge nastavitve, ki jih lahko spreminjamo ali pa tudi ne (kontrast, barva, ostrenje itd.). V osnovi velja pri digiskopiji pravilo prednosti zaklopnega časa pred globinsko ostrino. To pa zaradi velikih povečav in tresljajev ob tem.

Odločilni trenutek

Sposobnost, ki odlikuje odlične fotografe je nekaj, kar si lahko pridobite samo z vajo – instinktivno vedeti, kdaj točno pritisniti na sprožilec fotoaparata. Nekateri fotografi so razvili to sposobnost kot neke vrste šesti čut in lahko točno predvidijo kdaj je potreba posneti fotografijo. Termin »odločilni trenutek« je prvi uporabil francoski fotograf Henri Cartier-Bresson, ustanovitelj mednarodno priznane agencije Magnum Photo. Njegovo mnenje je, da bi moral vsak fotograf točno vedeti, v katerem trenutku se subjekt najbolje nastavlja objektivu in tako skoval »odločilni trenutek«. Predvidevanje je potrebno vaditi v različnih okoliščinah, le na ta način bomo dosegli dobre rezultate. Pri digitalnem fotoaparatu je potreba upoštevati dejstvo, da imajo vsi digitalni fotoaparati težavo, ki ji pravimo zastoj zaslonke, nastopi pa zaradi tega, ker potrebuje fotoaparat nekaj časa za to, da sliko zajame, obdela in shrani v pomnilnik. Zaradi tega ni mogoče narediti naslednjega posnetka, vse dokler podatki prejšnjega niso shranjeni. Kadar imamo opravka s hitro gibajočimi se objekti, pa nam CP 4500 omogoča poseben način snemanja, ko ob pritisnjenem sprožilcu naredimo serijo posnetkov. Izberemo lahko celo nastavitev BSS (Best Shot Selector), ki po seriji zajetih fotografij avtomatično izbere najostrejšo sliko in jo shrani v pomnilnik, ostale pa zavrže. Če fotografiramo v razmerah, ko so zunaj izredno nizke temperature (pod ničlo), moramo vedeti, da se bodo funkcije digitalnega fotoaparata še upočasnile.

Histogram

Vsi digitalni zrcalno refleksni fotoaparati in kakovostni kompaktni digitalni fotoaparati omogočajo pregled barvnega histograma na LCD zaslonu. Na histogramu je grafično prikazana količina barvnih pik z določeno svetlobno vrednostjo, ki je na grafu vodoravno. Na levi strani so senčni toni, na desni strani pa je vidna količina zelo svetlih pik. Pri zajemu vsakega posnetka lahko tako presodite osvetlitev z enostavnim pogledom na histogram. Če fotoaparat te funkcije ne omogoča, jo lahko uporabite v programu za obdelavo fotografij, ki jo najdete pod oznako »Levels« (več o tem v nadaljevanju prispevka).

Nastavitve na teleskopu:

Bistvenih nastavitev na teleskopu ni. Uporabljajte okularje povečav največ do 32 x. Ko na teleskopu izostrite sliko z očesom, bo najverjetneje potrebno dodatno poostriti tudi takrat, ko je digitalec pritrjen na teleskop, saj naše oko vidi drugače od optike fotoaparata. Z nekoliko vaje pa lahko ostrite le na LCD zaslonu.
Za hitrejše delo lahko fotografirate z roke, tako da na okular prislonite fotoaparat. Metoda zahteva rutino in odličen stativ. Če digiskopirate z adapterjem, potem uporabite tudi žični sprožilec s posebnim nosilcem. Na ta način zmanjšate možnost tresljajev.
Idealno razmerje leč je v njihovem premeru, konveksnosti ipd. To razmerje se je izkazalo kot najboljše pri kombinaciji teleskopov Swarovski modelov 80 HD in Nikonovimi CP fotoaparati (predvsem CP 990, 4500). Bistvenega pomena je tudi razdalja med lečo objektiva digitalca in lečo okularja teleskopa, ki mora biti čim manjša, sicer se vam na robovih fotografije pojavi temen obroč. Obroča se rešimo z večjo povečavo zooma na digitalcu in manjšo na okularju. Sami poiščete idealno razmerje za vašo opremo!


Obdelava slikovnih zapisov

Razumevanje histogramov
Tako, kot je pri nekaterih naprednih digitalnih fotoaparatih (omenjeno zgoraj) na voljo prikaz grafikonov (histogramov) zajema, je enak grafikon na voljo tudi v programih za obdelavo slik. Ta nam kaže stopnjo svetlobe na sliki. Horizontalna os kaže stopnje od 0 (črna) do 255 (bela), vertikalna os pa kaže število pik na sliki na določeni stopnji. Histogram nam pove veliko o sliki in o njeni »zdravi« osvetlitvi. Idealna osvetlitev je takšna, kjer imamo dober nivo od črne do bele z lepo, tekočo krivuljo. Histogram je že sam po sebi koristen, vendar se moramo dela z njim privaditi. Z nadzorom stopenj gremo lahko še dlje in z ukazom Stopnje (Levels) dodamo še nekatere izboljšave. Več kot se boste naučili o stopnjah, boljše bodo vaše slike.

Ostrina
Zmerna uporaba orodja za povečevanje ostrine v programih za obdelavo slik ponavadi izboljša izgled fotografij na spletnih straneh, saj naše oči zaradi nizke ločljivosti računalniškega zaslona (72 dpi) in oddaljenosti gledanja, sliko zaznavajo kot jasno. Pri ostrenju fotografij namenjenih tisku, pa pretiravanje ni priporočljivo. Fotografije nastale z digiskopijo ostrimo z ukazom Unsharp Mask. Ostrenje lahko izvajamo na celotni fotografiji, če pa želimo obdržati ali ustvariti učinek globine polja, izostrimo le objekt s selektivnim filtriranjem fotografije (ustvarjanje plasti). Ozadje fotografije ne spreminjamo ali pa ga namerno zameglimo.

Seveda bi lahko napisal tudi kaj o izrezu oz. izboljšanju kompozicije, ki pa je lahko včasih za fotografa bolj intimnega značaja, zato tovrstne lepotne popravke prepuščam posamezniku samemu.

Na koncu morda še misel o tem, ali je to še naravoslovna fotografija. Mnenja o tem so različna. Sam se pridružujem mnenju tistih, ki pravijo, da je fotografija namenjena nekemu končnemu uporabniku, ki so mu všeč lepi in dovršeni slikovni zapisi. Če s popravki ne pretiravamo in če s fotografijo ne skrivamo lepotnih popravkov, je cilj takega izdelka upravičen. Tudi v tiskarnah skorajda ni revije, ki bi izšla brez lepotnih popravkov na slikovnem materialu in nenazadnje so pred desetletji z retuširanjem fotografije že popravljali.

Kakšna bo prihodnost digiskopije, bo pokazal čas. O tem pa kdaj drugič.